Drobno moje
iz brezna v brezno
se pretakamo
nenehno
kot jutro v noč
ali morje v nebeško kapljo
in obratno
krožimo
čas je brezhibno podmazan
vrtalni stroj astralnih bogov
svetloba je zvok
kvooonk… kvoonk…
kvonk
trlica moja
ki tkeš prosojno kožo
dobre volje
le za hip izpusti niti
medsvetovja
poglej, kaj imam v očesu
je prah, pelod
ali pezdir
nič
prav nič ni
le med škrgami
tvojega očesa
nekaj brli
breztelesno
kot dih
pusti, naj
iz brezna v brezno
se vse pretaka
drobno moje
nas je vesolje izvotlilo
da bi se v nas skrivalo
kot otrok
ki hrepeni po zavetju
brezpogojne ljubezni
v neskončni igri
To "drobno" je prav boleče lahkotno, opazno posamezniku morda le še zaradi "moje"; in čeprav so brezna grozeče globoka, se morda prav zaradi "drobno moje-ga" pretakamo, pa tudi v sebi ustvarjamo prostore, saj ima vesolje začetek in imajo vse ljubezni rojstvo v drobcu. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 04. 05. 2025 ob 11:20
- Prebrano 357 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 199.54