
Po njenih žilah so se pretakala tisočletja življenj prednic,
ki so bile matere,
nabiralke,
oskrbovalke.
V njenih očeh je bilo zaznati trpljenje od vseh grmad na katerih je gorela,
ker je poznala naravo in njeno moč.
Narava je bila v njej živa.
Okoli vratu so bile vidne sledi vseh vrvi na katerih je obvisela,
ker se je drznila zoperstaviti pijanemu možu,
ki si jo je želel vzeti na silo.
V njenem glasu je bilo moč slišati besne krike amazonk,
ki so se nadte spustile,
da končno spoznaš kako boli.
Da jo končno vidiš v vsej njeni veličini, božanskosti in milini.
Zelo všeč, vendar je prva kitica iz čisto druge (splošne, skoraj arhetipske) perspektive in se zato ne zliva z ostalimi.
Milan Ž. - Jošt Š.
Hvala za vaše mnenje. Ma nekako nebi menjala in spreminjala pesmi, ker mi je taka kot je pri srcu. Trenutki, ko nekaj napišeš so intenzivni in pri pisanju te so bili še toliko bolj.
Lep pozdrav !
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: mejremameri
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!