Stojim na robu gozda, sam, zakrit
zelene veje skrivajo poglede name
a jaz jih vidim, ko hitijo po poteh,
po cestah v daljne kraje.

Čeprav sem blizu in kdaj pa kdaj
nekdo se v gozd zazre,
prekratek čas je to in me ne uzre.

Prav lahko bi slekel vse obleke
na sebe bi navlekel mah
in veje, listje, trave;
postal lahko bi kameleon,
in tu postavi se vprašanje;

Kako naslikati kameleona?!
Ne vem.
Je svoj živeti sen – zabloda?
Počutim se, kot da sem jaz
črni odsev – belega laboda.

Stojim ob luži in pogled
v odsevu mi zastane.
Odsev trenutka pil sem nepremično
s telesa mi obleka pada kot jesensko listje.
V duši nosim večbarvnega
in nenaslikanega kameleona.

Človek,
zdi se,
res ni biti enostavno.

Tomaž Jevšenak