Imam veslo, a čoln je star.
Imam znanje o vetru, a nimam jadra.
Odpotoval bi čez morje, a se bojim,
globin oceanov in globin vesolja.

Bojim se nasesti na čereh neznanja.
Tudi, če koga srečam,
se mu v velikem loku izognem ...
Živim kot samotar
a to nisem.

Okoli mene je ocean ljudi – teh zveri
se najbolj bojim.
Vem, da ugriznejo najraje, ko zamižim.
A ne morem imeti vedno odprtih oči.

Samo, ko zaspim,
takrat vsem strahovom ubežim
v nek drug – moj svet iz sanj.

Ko se zbudim, se zavem,
da je okoli mene še veliko
enakih čolnarjev, enako samotarskih,
nad istim oceanom.

Bežimo.
A smo še vedno priklenjeni
na naš privzgojeni svet.

Tomaž Jevšenak