Prvi sij lune poboža dolino,
kjer vrba se vzpenja ob bregu jezera,
za roko ovije koščena vejevja,
ko z listjem pred sabo sanja življenja.

Lase mi predrami veterna sapa,
jih vije do neba, ko solze odnaša,
jih vrača do srca, zavija, objema,
ko strti prah lune iz zemlje zajema.

Vleče se vrsta meglenih povesti,
pajki od groze spletajo niti,
ljubezen, ličinka, v mreži ujeta,
zaklenjena duša ne najde imena.

Severni sij na nebu se joče,
v lepoti spokojni tava in moči,
za nogo ovije zeleno ročico, 
mravljo objame v nežno sapico.

Lana