in zdaj odhajam,
od bolečine se plazim
in zdaj odhajam
na tleh, ampak le nekaj opazim

Svetloba v temi, še vztrajam,
in zdaj odhajam,
svoje sledi ti prepuščam,
nežno te v sanjah objamem.

Toliko ljubezni se v sovraštvo spremeni,
zdaj je čas da ji prepuščam tihi mir
saj zdaj odhajam
Bog odpusti nama, v srcih brez luči.

Zdaj odhajaš, bojiš se me,
v očeh ti trepetajo sence,
kot veter ti šepetam molče,
a srce ne najde več rešitve.

Tisti poljubi, izgubljenih dni,
glas v prsih tiho umira,
vse, kar sva bila, zdaj hlapi,
kot rosa, ki jo jutro pobira.

Zdaj sva odšla, sovražnika, a nekoč ljubimca,
kot reka, ki se v pesku izgubi,
brez dotika, brez glasu, brez upanja,
ostane le spomin...

Odšla sva, ostala je luknja v času,
kot prazen list, kjer ni več najinega glasu.
V njej spi najina izgubljena pravljica,
ki je nihče več ne prebudi.

ℜ

R