mogoče se zbudim

in prekleto sonce me ne zajebava

skozi žaluzije kot paznik v zaporu—

samo svetloba, topla

in ne preveč svetla.

kava ne diši po

zažganem upanju

in maček ne načrtuje moje smrti

s kuhinjskega pulta.

ni e-pošte.

ni položnic.

samo brenčanje ničesar,

kar je vse,

ko je tvoje življenje

preveč časa tulilo.

mogoče grem na sprehod—

ne zaradi zdravja,

ampak da pljunem v obraz

še enemu torku.

mogoče vidim starega pijanca

in mi prikima kot menih,

ki razume nekaj,

česar duhovniki nikoli niso mogli.

bar se odpre zgodaj.

vedno se.

ampak mogoče ga preskočim.

mogoče najdem klop

in sedem poleg drevesa

starejšega od mojih napak.

veter ničesar ne zahteva.

ženska ne kliče, da bi kričala.

nobena služba ne prosi po še več krvi.

celo ptice

nimajo ničesar več za dokazat.

grem domov,

napišem eno vrstico, ki ni zanič.

pojem nekaj toplega.

spijem nekaj hladnega.

gledam, kako mesto poskuša pozabit samo nase

v temi.

in mogoče, samo mogoče,

tisto noč

postelja ne ugrizne,

sanje ne lovijo,

in tišina

ne zveni kot grožnja.

to bi bil popoln dan—

za človeka, kot sem jaz,

ki je vse, kar je kdaj hotel,

mir;

dovolj majhen, da gre

v en kozarec.

Hors