Lok osutih brez se skloni v sobo.
Od belih barv zanihajo blazine.
Luči vzdrgečejo pod stropom.

In ona – v trepetu odrešujočih upov.
Krhko močna, vsa ubrana,
z naravo diha.
Z nihaji v krčih.
Še en krik v travnik makov.
Da izginejo uteži.
Da v tihih sapah jok zasliši.

Na ustnicah breztežnost,
ki se s srečo spogleduje
in solze, ki trkljaje
umivajo rojeno bitje.

Andrejka