
Po iskanju izgubljenega časa
utrujen padem na kavč
in izgubim še več le-tega.
Centrifugalno me odnaša
in izgubljam se v neskončnih blodnjah,
ki nimajo srečnega konca,
a me vleče vedno globlje,
vedno hitreje.
Zastonj upiranje,
moj um želi po svoje,
želi se prepustiti praznini,
se pustiti posrkati vrtincu pozabe.
Bolj in bolj me več ni.
lupina brez vsebine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!