Tiho vrata sem odprla:

˝Tereza, ste doma?˝

se nežno vame je zazrla:

˝O, ti si spet prišla!˝

Za mizo sva se usedli,

kot včasih pili čaj,

pogovor se zapletli,

po domače, kot nekdaj.

Zvedava in živahna,

še spremlja ta naš svet,

kljub visokim letom,

je jasen njen pogled.

Najraje se zateče

v preteklost, mlade dni,

spominom in prigodam,

kar konca videt' ni ...

Ko počasi se poslavljam,

me prime za rokó:

˝Še kdaj se tu oglasi,

kramljati je lepo.˝

tolminka