Na meni ni niti grama testa,
iz kamnov in peska in skal sem zgrajena,
nihče me ne mesi, nihče me ne vodi,
pred mnogimi veki sem narejena.
(tako je bilo in še tako bodi!)

Vsi hočejo, da jim svetove podpiram,
muze prebujam, more radiram.
Mislijo, da sem edina vodnica,
nosilka resnice, da čakre odpiram.
(da sem v porazih duha tolažnica.)

Pravijo, da jih nosim, ko spijo,
da jim pomagam, ko verze lovijo,
da jih poslušam, ko tulijo vame,
ko brez navdiha si pesmi želijo.
(podnevi potem vedno pljuvajo name.)

In ha-ha, da njihove dnevnike čitam,
vse misli poznam! Naj plehkóst jim očitam?
Slišim, da mislijo, da sem zvedava.
Nisem, samo, res boli me že glava.
Pardon, ne glava, te jaz pač nimam,
čeprav kljub vsemú še to pesmico rimam.
Nimam ne ust, da bi se zasmejala,
in ne oči, da bi zanje jokala.

Vse kar sem, je le skala in kamen.
Če pride svetloba k vam dol, je le pramen,
ki se od mene odbije iz sonca.
Zato me pustite na nebu in amen.
(pesnik, ti pa le naprej, kar do konca!)

Lidija Brezavšček - kočijaž