Naslednji!

Zdi se, da sem zadnji v vrsti,

ko potegnem listek čakajoč na pregled 

ali celo poseg.

Ne vem,

je to zaradi nervoze ali starosti,

ampak pozabil sem, zakaj sem tu.

Mogoče pa prav zaradi svoje glave

čakam na magnetno resonanco,

ker proizvaja čudne misli,

kot je na primer ta, 

da so vsi starši morilci,

ker na svet spravijo nekoga, ki bo umrl.

Tudi tista je zabavna,

ko pred spanjem razmišljam o tem,

ali bi se bilo bolje zbuditi ali ne.

Povsem možno je,

da sem tu,

da mi ustavijo notranje krvavenje iz ran,

ki mi vedno zvabijo nasmešek in odgovor,

da sem vredu.

Kaj pa če sem prišel zašit luknjo v sebi,

kjer se ta odgovor v kislini preteklosti 

raztopi v laž?

Ali pa sem tu zaradi ušes,

ker preveč razločno slišim posmehovanje smrti

ob vsakem trenutku,

ko se počutim človeško?

So mi morda odkrili cirozo jeter,

ker sem požare v sebi 

prevečkrat gasil z alkoholom

in sem prišel na transplantacijo,

ter bom dobil jetra neke nune?

Mogoče pa sem prišel k okulistu zaradi sive mrene,

ker zdaj s ponosom gledam mater,

čeprav

je nekoč rada preklinjala dan,

ko sem se rodil?

Morda pa sploh ni tako hudo

in sem prišel samo zaradi nog,

ker je moj korak proti prihodnosti 

težek in počasen.

Naslednji!

Prepoznam glas.

Tokrat ni smrt.

Nisem zadnji, 

le tebe sem čakal,

da me držiš za roko med splavom prepričanja,

da sem preklet.

Črni Kos