Čas je,
da odstranim posušene vrtnice
iz glinene vaze
in se poslovim od iluzij,
ki so si me podredile
kakor nemočno ujetnico.

Čas je,
da pustim
tista skrivnostna,
z zarjavelo ključavnico
zaprta vrata
in ne butam več po njih,
ne vpijem
ter ne jočem več za njimi
v primežu lastnega obupa.

Čas je,
da se preneham upirati resnici,
ki jo je tako težko sprejeti
zaradi veliko večje prijetnosti iluzij.

Čas je,
da se zahvalim,
vsemu, kar sem doživela
samo zato, ker si.

In čas je,
da se poslovim,
ti v mislih podarim poljub na lice
in ti zaželim vse dobro.

spela_licen