V zemlji pod senco,
v srcih kamnitih
se gmota razveja,
kolena zatresa.
Ta velika je kepa,
jih lomi, osloči,
kot hišo iz brega,
ko streho razpoči.

Gredo narediš
z roko drhtečo,
oprimeš se sonca,
pobožaš ljubeče,
preveriš globino,
ga v temo postaviš,
v notranjosti duše
mu spleteš odejo.

Pokriješ, ogreješ,
se zadnjič pogledaš,
z medom obliješ,
poljubiš, usedeš,
za lahko noč
mu uspavanko zapredeš.

Vročica v žogi nastaja,
ko sonce z dežjem prepeva
v boju mogočnem.
Rumena, užitna
priloga zoreva,
velika, visoka,
zelenje izriva.

Jesen se naslika,
ko listje zapiha.
Odejo odmakneš
in se ti nasmiha.

Nova je koža
na roki drhteči,
sladka je krogla
v zemlji goreči.

Lana