Zakaj me nisi zbudil tisto jutro,

jutro, ko bila je Luna v ščipu,

ko senca je srebro zakrila

v teatru zagonetnega vesolja?

Zakaj si vedno sam v veselju svojem?

Zakaj se polniš z okoljem in z vesoljem,

ne da pokazal bi le delček svoje duše?

Zakaj je tvoj svet skriven, nespoznaven?

Zakaj gori le v trenutkih lastne ekspresije?

Umetnik velik je diktator sebi.

Ego vodi ga v unikatnost lastno.

Morda trpi, morda pa se raduje,

ko sam zre v lunin mrk in rime snuje.

Nada