V megleno jutro se obraz pogreza,
tlak ceste besno žvižga pod kolesi,
star zrak gosti se vlažen med drevesi,
v zasenčen lunin lok brezčasje dreza.

Še zadnjim zvezdam sveče dogorijo.
Na vzhoda črti tli zametek sonca,
in svit lebdi kot star zažemek konca;
oči brez vek zastreti se želijo.

Je pločnik slep do zadnjega obrata
in čas, kot da bi slike zaustavil,
ko v poltemi zaprem kabine vrata.
Sem se po krivi cesti v noč odpravil;
za hrbtom žge predvčerajšnja pozlata.
se v njenem Dnevu več ne bom pojavil.
+
Moj voz je stara, zmahana mašina
in jaz - praznost, ki se brezciljno vozi.
Res vidim lino, a ne morem skozi ...
Moj up je le še trme ostalina.

Lidija Brezavšček - kočijaž