Vrata. Težka vrata.
Če se vanje zaletiš, se prikažejo vse sence,
iz globine, iz srca,
ki jih skrivaš od sveta.

Vrata. Velika vrata.
Če ob njih stojiš, so res zanimive te oblike,
čudne, neznane in velike,
ki krasijo naše jame polne jeze in nesnage.

Vrata. Lesena vrata.
Kdo jih je naredil?
Zakaj ni luknja le dovolj,
namesto da jih odpiraš, zapiraš, spet odpreš?
Zakaj, če je to tako odveč?

Slišiš ljudi? Ja, ljudi.
Na drugi strani vrat.
Vsak ima svoj vonj in vsak svoj čar.
Oh, kako se veselijo in se vsi povprek smejijo.

V svetu polno je čudes, zlobnih, gren­kih in še več.
Včasih jočeš, včasih tuliš,
se spet smeješ in razburiš,
včasih misliš s kom deliš,
se ponovno razbesniš.

Zakaj se skrivamo za vrati? Zakaj?
Ne vemo sami.
Ko pride čas, si na kolenih,
takrat vrata zatesniš,
sam v svoj svet se zatopiš.

Teče čas, listje rumeni,
v očeh iskrica ponovno zagori,
končno vrata spet odpreš, se nasmehneš,
in se z upanjem v nov dan odpelješ.

Vsak svoj most si gradi,
z oviro, z lesenimi vrati.
A če vrata preveč zapreš,
jih s težavo spet odpreš.

Si to res želiš?
Saj vrata so ključ do ljudi.

Lana