Vse misli
tvoj krik, moj jok
tvoj smeh
ena sama bolečina
kristal žareč
v obliki solz
mi vro na lica
same.

Gledal sem te
v ogledalu časa,
nekoč ti je bilo ime Marija
sedaj si izgubljena
v plesu večnosti
kot čista energija.

Vsi lahko s tabo so plesali
le jaz sem bil kot nema ptica
jadral sem nad tvojim svetom
in upal, da nekoč
bom vreden tega
in stopil bom  v tvojo senco.

Odšla si
in za tabo dež izpral je ceste
kar praha je ostalo
je veter vse pometel.

Izgubljen je čas
a v prahu časa
izklesal spomine bom
(z besedo svojo)
v kamne večne.

Tomaž Jevšenak