rekli so mi:
upanje je tista stvar s perjem.

no, moje je imelo zlomljena krila
in je scalo na moj tepih.

enkrat
nekega večera
sem ga našel za kontejnerjem na Metelkovi,
šepavega, pol-mrtvega,
žrl je plesniv kruh kot da je jagodna torta.
upanje, pijan starec odrešenja,
in zmeraj zamuja,
ter zaudarja po dimu in slabi vesti.

nisem ga hotel.
skušal sem ga utopiti
v poceni đinu in ženskah s
preveč maskare.
streljal vanj s pesmimi in prespal
vse
tiste sončne vzhode, ki so do
čistega skušali poljubiti moje trepalnice.

ampak se je kar naprej plazil nazaj,
kakor pes ki je videl preveliko pesti
in še zmeraj verjame v roke.

neko noč
sem v radio spustil metek
samo da bi slišal tišino kako kriči,
in spet je bilo tam ---
upanje,
zgrbančeno v kotu sobe,
se smehljajo brez zobovja,
šepetalo
nisi še končal, ti prekleti pankrt.

pljunil sem.
prižgal še en cigaret.
mu rekel naj se pobere.
ampak je ostal.
in jebem-ti-mater,
začel se je širiti.

ampak ne kot vrtnica.
vrtnice so za krste.
bolj kot plevel,
s koreninami v mojih pljučih,
me dušil pri živem
ravno zadosti, da sem še dihal.

in mogoče je v tem trik ---
upanje ni čisto.
ni sveto.
je finalna tekma v deževnem neurju,
tisto jecljanje pred udarno šalo,
stvar ki nikakor noče umreti
tudi ko moleduješ za to.

zato mu pustim da se pelje
na sovoznikovem sedežu,
se smehlja kakor blaznež, medtem ko
vse mesto gori za nama.

in vsaj enkrat;
tokrat ---
nisem pogledal nazaj.

Hors