spet je razmetala pepelnik
ta črna mačka z enim spraskanim ušesom,
ki se sprehaja po kuhinji kot kraljica
razpadajočega imperija.

pes jo je pogledal,
s svojimi neumnimi, vlažnimi očmi –
hotel se je igrat.
a mačke se ne igrajo.
mačke kradejo tiho dostojanstvo
in ga žvečijo kot stare cigarete.

"poberi se in tvoja repata radost,"
je rekla s kremplji,
ko mu je zarinila tri črte
čez njegov neumen gobec.
ni zarenčala,
samo šla je.

pes je zajavkal,
kot da bi mu kdo vzel svetlobo z neba.
ampak nebo je bilo črno
in mačka – ona je bila luna.

sedel sem tam,
s kozarcem viskija
in prazno konzervo fižola,
gledal ta dva reveža
ki sta mislila, da se borita za nekaj resničnega.

v resnici pa –
se vsi borimo,
mačke, psi, pijanci, bogovi –
za svoj kotiček postelje
v svetu, ki diši po pepelu
in včerajšnjih sanjah.

Hors