
Za človeka je življenje
Eno samo tiho upanje
Iluzija
Ali ena velika utvara
Večina ljudi misli
Na takšen način
Do zadnjega slovesa
Tam koder ni več
Potrebno upati
Vedno je nekaj
Po čemu hrepenimo
Čeprav imamo dovolj hrane
In streho nad glavo
Ampak večini to ni dovolj
Treba je še več
Dokler ne mine
Čas življenja
Mogoče so krivi problemi
Ki nam jih ne zmanjka
Ali bolezen kateri se
Ne moremo izogniti
Preživela sem upanja
Živim samo s tem
Kar imam
Sprijaznala sem se z usodo
Niti ne razmišljam
O drugačnem
Sem kot pes
Srečna če grem na sprehod
In niti iluzija mi ne
Pride več v misli.
Postala sem realist
OJ, Irena, ker s-pokojni živimo, živi pa umremo,
ugotavljam da v nanizanki "Eno življenje"
igram svoje epizode, koliko dobro
in s kakšnim namenom, pa
odloča kdaj bom
zadovoljen.
Srečno.
Draga Irena, poezija dobesedno živi v tebi. Z mislijo v mislih in z izbranimi besedami skozi življenje potuje s teboj. Hvala za slike trenutkov soočanja s seboj. Všeč mi je. Tudi v meni sproža razmisleke. Vse dobro ti želim, Breda
Spoštovani Svit
Glede na to kako si ti to
Lepo napisal bi lahko že
Sam napisal tvojo pesem
Zato ker je in je res enako
Kot sem jaz napisala.
Cenim tvoje besede ker so
Origonal. Želim pa ti lepe
In srečne Velikonočne
Praznike
Irena
Draga Breda lepo pozdravljena
Rada bi ti napisala drugače
Kakor sem Svitu in ti dala
Lepši pogled na življenje,
Svet naokoli nas. Ker se mi
Zdi da si še mlada...
Pudtimo to. Naj ti bodo
Velikonočni prazniki veseli
In srečni.
Irena
Mirko.popovič
Imaš prav a glede vsega
Ne bo tule in njegovih
Mišic ne bo slo.
Ker verjamem da je oboje mal to gre...
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!