Rojen pred okoli milijonom let

odvisno, ali bereš Atlas

ali Facebook.

Z občudovanjem je opazoval starejše planete.

Sprva Pluton.

V puberteti ... pa se je zagledal v Venero.

Jedel je pesek.

Se igral z dinozavri.

Začuden je bil nad gorami,

vulkani, oceani

in prvimi ljudmi.

Vse jih je sprejel.

Jih objel z mavrico.

Nič mu ni bilo težko.

Mladost je pač norost.

Potem se je ... umiril.

Atomske petarde na njegovem vrtu

so ga še vedno motile,

a je užival v barvni televiziji,

prvem telefonu,

Rolling Stonesih.

Kadil je.

Tudi travo.

Zakaj pa ne.

A mir ni trajal dolgo.

Začelo je pritiskati:

potresi.

poplave.

nevihte.

Smetnjakov mu je zmanjkalo.

Moti ga Wi-Fi.

Malo tudi devetnajst spolov,

in stosedemnajst vrst belega kruha.

Plastika ga duši.

Neumnost ljudi še bolj.

Gube.

Sivi lasje.

Otroci so ga zapustili.

Zanj nihče več ne skrbi.

Ne ti.

Ne jaz.

Svet bo odšel.

Na drugi svet.

Edo Krnić