Ženska v sivem plašču

Nad mano —
temen oblak.
Iz njega kapljajo kaplje.

Debela kaplja, na eni strani —
v njej ranjeni ptič.
Na drugi — sokol
z razprtimi krili.

Pod njim kaplja spomina —
komaj vidne, mehke dlani.

Pogledam si prsi.
V njih je bolečina.
Naj mine.
Naj mine.

Vse mentole,
ki so mi širili dih,
sem že pogrizla.
Odložim cigareto.
Hitim si kuhat kavo.
Njen topli požirek me osveži.

Znova lahko mislim,
znova se sprašujem:
Lahko še letim?
Kot ptica?

Vanja Čibej