
"Kam si ga dala?" je siknila proti tisti, ki si je počasi oblačila nogavice.
Ženska je dvignila pogled in z namigom glave pokazala na drobno škatlico, ki je še majčkeno utripala. "Saj je že hladno," je mlačno odgovorila proti razcefranki z jeznim pogledom, kateri so z las visele hruške in s prstov, kot z vej, jabolka. Na hrbtu je imela obešeno zelje, okoli bokov grozdje in smokve. Ko se je pomikala s težkimi koraki proti škatlici, je z vsako stopinjo izrula korenje, krompir, peso. Za njo so ostajale polne brazde pridelkov. "Niti obvestila me nisi," je bila huda, ko je s težavo orala polje iz zaprtega poletja. "Saj veš, da še ni čas," je že skoraj hropla od teže. In z že revnega oblačila, so ji odpadali pisani listi. "Vsak čas bom gola že. Pa še sploh ni moj čas," je ponovila grozeče. "Odprla ga bom nazaj. Pa kaj ti pade na pamet, da ga stiščiš v tako majhno škatlo. Ljudje hočejo od njega toploto, mene nimajo radi kot njega," je že napol jokala.
"Ah daj no, poglej se kako si lepa, pisana, polna darov. Poletje je bilo tako mršavo, da ga še v tej majhni šatulji ni polno. Ti jim daš tisto, za kar so garali. Njihov trud spreminjaš v plodove. Ceni se," ji je napletala in jo grozeče gledala.
Pogled ji je govoril, naj si ne drzne odpreti škatle s poletjem. Sicer pa, si je mislila, ji bo tako ali tako zmanjkalo moči, preden bo prišla do škatlice. Saj se ta zgodba vsako leto podobno ponavlja. Huduje se nanjo, ker prehitro odpre njen čas in njene obveznosti. In naprej je vlekla oblačila nase, dolge rokave, dolge hlačnice. Razmišljala je ali že potrebuje šal. Vsako leto je podobno kot zdaj pogledala v kot, če ji bo jesen prinesla drva za kurjavo, ali bo tokrat preveč jezna nanjo. Hm, upam, da jih prinese, je zaključila pri sebi. In zaprla je oči, do naslednje menjave jih ne bo uporabila.
Jesen je prišla do škatle
in jo odprla,
poletje je planilo na njo
in jo zažgalo.
Ženska v kotu je oslepela.
Od nekje se je vzela zima,
zamrznila pomlad
in pogoltnila poletje.
naddobr. stroji še niso proizvedli zavest, zavest pa še žejnemu ni dala vode.
lp
Često se metafora ritmike ljetnih doba aplicira na cijeli život, a što ako se ta metafora prenese u unutrašnji svijet lirskog subjekta? Na tu temu, ova pjesma u prozi nudi originalan i izazovan pristup i kako sam ju ja razumjela, puno su turbulentnije, konfuznije i razornije te mijene u našoj unutrašnjosti od onih izvana da smo se naborali i osijedili. Časkom izgorimo i oslijepimo ako ne razumijemo svoju starost, ne znamo uravnotežiti ono sto jeste i ono što je bilo i prošlo.
Da se malo pošalim (s namjerom da mi se baš to ne dogodi) – unutrašnje izgorena i slijepa, namještam na termostatu željenu temperaturu i prema vani trubim da su godine samo broj …
Bravo Li, baš si me natjerala da mozgam:) I na kraju da istaknem – naslov mi je super, super (ha, ha … puno efikasniji od moje šale)
lp
Svit, Miko, Diksi ... hvala, da ste se ustavili ob povedanem.
Diksi, ostati brez letnih časov ... uh, mi da misliti. A ne znam rešiti povedanega. Kar vtihotapila se je vame ta zgodba. In ne želi se popravljati. Mogoče kdaj kasneje?
Li
Letni časi se zapisujejo v nas in se poosebljajo, mi pa se razpršimo v letne čase. Vendar za mnoge nato nastopi čas, ko zmrzujejo v nevidnosti in samoti kot zapuščeni in iztrošeni objekti. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: li
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!