"Kam si ga dala?" je siknila proti tisti, ki si je počasi oblačila nogavice.

Ženska je dvignila pogled in z namigom glave pokazala na drobno škatlico, ki je še majčkeno utripala. "Saj je že hladno," je mlačno odgovorila proti razcefranki z jeznim pogledom, kateri so z las visele hruške in s prstov, kot z vej, jabolka. Na hrbtu je imela obešeno zelje, okoli bokov grozdje in smokve. Ko se je pomikala s težkimi koraki proti škatlici, je z vsako stopinjo izrula korenje, krompir, peso. Za njo so ostajale polne brazde pridelkov. "Niti obvestila me nisi," je bila huda, ko je s težavo orala polje iz zaprtega poletja. "Saj veš, da še ni čas," je že skoraj hropla od teže. In z že revnega oblačila, so ji odpadali pisani listi. "Vsak čas bom gola že. Pa še sploh ni moj čas," je ponovila grozeče. "Odprla ga bom nazaj. Pa kaj ti pade na pamet, da ga stiščiš v tako majhno škatlo. Ljudje hočejo od njega toploto, mene nimajo radi kot njega," je že napol jokala.

"Ah daj no, poglej se kako si lepa, pisana, polna darov. Poletje je bilo tako mršavo, da ga še v tej majhni šatulji ni polno. Ti jim daš tisto, za kar so garali. Njihov trud spreminjaš v plodove. Ceni se," ji je napletala in jo grozeče gledala.

Pogled ji je govoril, naj si ne drzne odpreti škatle s poletjem. Sicer pa, si je mislila, ji bo tako ali tako zmanjkalo moči, preden bo prišla do škatlice. Saj se ta zgodba vsako leto podobno ponavlja. Huduje se nanjo, ker prehitro odpre njen čas in njene obveznosti. In naprej je vlekla oblačila nase, dolge rokave, dolge hlačnice. Razmišljala je ali že potrebuje šal. Vsako leto je podobno kot zdaj pogledala v kot, če ji bo jesen prinesla drva za kurjavo, ali bo tokrat preveč jezna nanjo. Hm, upam, da jih prinese, je zaključila pri sebi. In zaprla je oči, do naslednje menjave jih ne bo uporabila.

Jesen je prišla do škatle 

in jo odprla, 

poletje je planilo na njo 

in jo zažgalo. 

Ženska v kotu je oslepela. 

Od nekje se je vzela zima, 

zamrznila pomlad 

in pogoltnila poletje.

li