Mirno gori ogenj

V svetli sobani, toplina v srcu,

greje in vabi.

V speči duši ptica prepeva,

ko s perutmi se spretno opleta.

Povečuje se plamen,

nadgrajuje, zmanjšuje,

se vzpenja v višave, spet nazaduje.

Nastane tišina, prostor obstane —

na steni pa kamen teme nastane. 

Razbijanje vetra —
pok, šum, tlesk.
Oči so rdeče,
ko jeza zape,
razbija v srcu, ko ogenj gori,
le veča se, širi — ogleni.

Na preprogi iskra,

prostor zajame.

Od strahu solza

v mraz se skrije. 

A tavam v temi,

ne vem le kam,

kot kača je slepec —

ne vidi pota.

Glas za menoj zaslišim z globine,

lepo besedo, 

ko plamen se vstavlja,

spet stara tišina

v sobi zavlada.

Topel je ogenj,

ki srcu se klanja. 

Lana