Ovire zgradila
sem, a jih podiram.
Pot bom zgladila,
nazaj se ne oziram.

Vse naj tej poti
mi daje pečat.
Zdaj čistim jo sproti,
kvadrat po kvadrat.

Kamne pobiram,
kotanje ravnam,
ograje podiram,
kakor pač znam.

Vsi kamni v življenju
in vsaka kotanja,
dodajajo k mnenju,
so nova spoznanja.

Zidov več ne rabim,
ker v meni je ščit.
Na staro pozabim,
saj dela se svit.

V svitu odhajam
za klicem srca.
Pot pa predajam
volji Boga.

Katarina Ambrož