Razmišljal sem, kako le krik strahu
iz mene tu napravil bo junaka.
Kje si? — sprašujem veter na obali,
najin raj le vknjigi pravljic še obstaja.

Sem kakor bik, kastriran, znotraj krika
pogled na travnike ničesar več mi ne obeta.
Lepota tvoja, vem, ni samo zame,
izgubljene so vrstice, ljubezni – poezije.

Zamišljen zrem v razpadajočo sobo,
do možganov več ne seže mi resnica,
v odsevu okna, čudežna praznina,
izgubljen sem kot komar, ki padel je v akvarij.

Na travniku rdeča roža, sama na zeleni trati,
z vetrom, krik, začel je že slovo jemati.

Tomaž Jevšenak