A spomniš še tiste se mrzle noči

na ulicah starega mesta,

nad nama žareče božične luči,

pred nama razmočena cesta-

se spomiš še zmeraj?

Jaz se. Kot včeraj.

Prav vidim, kako sva zgrešila odcep

pred tisto zlatarno, na desno,

čez ramo še slutim tvoj tihi nasmeh,

ker vse sem vzel preveč resno,

se spomniš? Odzvanjal večerni je zvon

ob šumu božične omele,

še duham vonj cimeta, klinčkov, limon

in v zraku dišeče frittelle,

spominjam se krikov v hiši strahov

in tvojega petja, ko šla sva domov-

bili so to časi!

Ko včasih posedam ob robu noči

se spomnim na dneve nekdanje,

in ni mi težko, da jih davno več ni,

od njih so ostale le sanje.

Drugačen sem človek, kot bil sem takrat,

srce se je izpremenilo,

ja, bil sem neumen, zaljubljen in mlad,

vse to je že davno minilo.

A vedi, ko vidim tvoj zali obraz, 

ki vselej v mladostnem je cvetu,

se - le za trenutek - ustavi mi čas

in zopet v starem sem mestu.

Spet čutim v prsih tako kot takrat

mladostno veselje... Življenje!

Ko ni me ustavil najgloblji prepad,

ko sanjal sem preko nebesnih pregrad,

poznal nisem, kaj je trpljenje!

A kaj je mar bolje, se vprašam tedaj-

nikoli ljubezni čutiti

ali nekega dne jo izgubiti?

Zdaj vem. Da je vredno zalivati cvet,

četudi čez čas oveni,

da pesem veselo je vredno zapet,

čeprav ta potem izzveni

in, ja, dasiravno izgleda zaman

bedeti v dolgih nočeh,

pa v jutru spet novi predrami te dan,

četudi ne v njenih dlaneh,

med dnevom in temo, nekje tam vmes

čez čas sem spoznal in zdaj vem, da zares

bilo te je vredno izgubiti,

le, da sem te mogel ljubiti.

Tomaž Berginc