Dobra. lp, Dragon

Me veseli, Dragon, hvala.

ko uvidim, da sem sebičen, tj. slab, bi moral s tem prenehati, saj sem to imenoval slabo. pa ne. 

prej obrnem vrednote in slabo imenujem dobro. ali pa iščem nekaj, neko entiteto, ki bo ego raztopila in bom tako dosegel nesebičnost, ljubezen. to imenujem pot.

postajam nekaj in ravno to je početje ega. tako generiram neki čas, rast, napredovanje in podobno. 

prepričanje oblikuje moje misli, misli postanejo dejanja, dejanja so stvarnost. tisočletja ne najdemo izhoda iz tega kroga. meditacija je prenehanje. 

egoist ne bo nikdar prenehal to biti. le oglej si. bog je samo super jaz, ki jaz krepi. četudi uvidiš, da v bogu ni časa in da ga je nemogoče doseči, cel ta direndaj, od klavnice do duhovnosti ne preneha. zakaj. 

ker brez cilja je volja nemočna. uvideti to, je razumevanje in ljubezen.

življenje nikogar ne vpraša. nobene svobodne volje ni, nobene alternative, nobenega dvoma. morala je za tiste, ki si jo lahko privoščijo. 

vsi ti velikani, verjamejo, da so izjemno moralni, inteligentni in posebni. nikogar ni, ki bi bil nič.

ko bom nič, bo bog vse. šele takrat bom razumel, kaj je beseda, kaj je "jaz sem", kaj je ljubezen.

trdovratnost, pa že sprašuje, kako naj postanem nič. 

vesel pozdrav,

m.

miko, OJ,

Jezus je razpet na križu izjavil:..."O Bog, zakaj si me zapustil..."

Torej je tako imenovani božji sin (mimogrede: smo to vsi mi), imel tudi ego,

sicer ne bi bil človek in jaz ne bi imel nobene možnosti, da se premagam. Bodi dobro.

zapuščenost od boga, ki jo je jezus izkušal na križu, izvira iz silnega trpljenja nekoga, ki je svojo voljo podredil božji. jezus ni izgubil ego, ampak življenje, vse. v popolnosti je izničil sebe.

pijte mojo kri ..., in naprej, mi take ljubezni ne poznamo in ne razumemo, (to je ego), ker je moč naših samoohranitvenih instinktov tako močna. zato se nam vse to zdi zunaj pameti.

s čem premagati sebe, tj. strah ?

ki je izgubljeno zaupanje. vse čemur smo priča, samovolja, teror, postavljaštvo, vse je posledica strahu in revolta. 

vsi ti jazi se združijo v mi. s svojim simbolom na čelu. ker, če ni za kaj umreti, ni smisla. in v tem, da umreš, prav tako ni smisla. 

ljubezni se ne da doseči.

lp

Ja,

Kristus je lahko vstopil v njegovo mrtvo telo ker je "poravnal krive poti"

izničil je vso obremenilno karmo...

dodal bi samo to, pa tudi podučiti bi se rad dal..., da ego ne more tukaj naprej. nihče ne more reči, jaz sem jezus, nihče nima dveh identitet. 

in vendar je vse in vsako. 

zato pravim, biti nič, je največja ljubezen. 

tako tudi razumemo krst, da smo vsi z njim umrli (velja tudi za prihodnji čas). in verujemo, da bomo z njim vstali, ali kot razumem jaz, je vstal v nas. ker tega ego, razum ne razume, v najboljšem primeru lahko rečemo, da nekdo ima njegovega duha.

morda razume srce, srce nič, kot bi rekli budisti, ki so po milosti spoznali naravo vseh bitij.

popolnoma pa se strinjam s tabo, da ni vsako življenje bogupodobno. ne, nasprotujoče mu je, egoistično, tamas.

mojster rinzaj, pravi, da duh nima karme ..., ko srečam budo, govorim kot buda, ko srečam pošast, govorim kot pošast. 

zanimivo. definiramo lahko samo kar ima vzrok in posledico, za njega pa velja, da ne vemo od kod prihaja in kam gre.

tako bi lahko postal še zagovornik greha. to ni moj namen.

rekel bi z sv. avguštinom, ljubi boga in delaj kar hočeš. ne le, delaj kar hočeš, kot se danes razume svoboda. ker, kdor ljubi boga, ne laže, krade, itn. 

drugače, je pa "naličje" povsem točen zapis o tem, kakšne skrivalnice se zna iti ego.

posebna žalost je, da smo vojno sprejeli kot naravno stanje, zaradi česar so vsi vodje poosebljenje poguma itd.

te lepo pozdravljam,

m.

Pozdrav.

Hvala za izčrpen vpogled.