Rdeči Javor
v spomin na Maj
jeseni greje
premražen pogled,

pogled me prevzame
v veličastnem brezimena drevesu,
zlatolistnato postaja,
listi se hrabro tiho drže veje,
brez joka na glas
tiha molitev časa,
ko mraz zime
posekal bo vez,

vez ki še drži,
kot dih se pljuč
ujema v ritualu
igre življenja.

Mrazi hlad,
pritiska kot brezdomcu
v noči brez sna
in dnevu samote,

zima prihaja veš,
zlata preproga
kot zadnji odhod,
ko težki trdi koraki
neumorno trgajo
svetlo pot.

Odhajam sama,
kot sem prišla.
Na naslednji postaji,
ko kovček odprem
in nič kaj preveč v pomoč gretja
spet preložim šal s plaščem,
za dni, ki hodijo ne glede.
Ne glede na bilokaj.
Brez postanka.
Brez usmiljenja.

Odhajam.
Tako kot ponavadi.
Čisto sama,
ne govori,
v mojem albumu
ni prostora niti zame.

Posledično čutno razumem bolečino,
kot rakaste celice ubijajo smisel.

IŽ-lev