Preroman pokrajina
si oddihuje
na dlani
in črkuje njeno ime.
V stihiji ljubezni
je prezebla
in si odela cvetje
čez ramena
drhteča
v pomladnem jutru,
ko ptice zobljejo
sončno mano
in vabijo
v čarovnijo
upanja.
Neskončno,
ni možno ljubiti,
ker je dokončnost
v vsem;
še v zrelem kamnu,
ki straži
mrtva srca galebov
kričečih
v rahlo modrino
nad morjem,
ki ziblje večnost.
In sliši tiktakanje,
tiktakanje v zelenem;
Mar to bije prasrce,
boginje
še neimenovane,
s pomladjo razkrinkane.

Zakawsky