Bili so
temni prostori
vročega hrepenenja
in vegastih upanj,
da bi pomlad
odskorjila
gluhi mraz srca
plahutavo zagledanega
v sonce
zamreženo z iluzijo,
da je manjkajoča prihodnost
dno upanja,
ki kriči
skozi piščali vetra
trkajočega na zvon pomladi,
odčaranega
z ljubečimi rokami,
ki zajemajo studenčnico
vzdiha.
Svetlobe
umijejo dušo,
da poleti
v neskončja,
v vrt cvetočih poljubov,
kjer so dnevi
ogrnjeni
v piščali vetra.

Zakawsky