Bil je samo kratek
pogled na jutranje sonce
brez oblačka nebo
brez vetra v vejah
ptičje petje
brez notnega črtovja.

Nov dan
res je — ampak kaj pa se skriva
za obzorjem?
Kam potujem danes?

Sem.
Pa sem res?
Kot, da bi lezel iz nekega kokona.
Stiska me in me ovija,
čutim, da moram
ven!

Poslušam kakofonijo zvokov
ptice ne pojejo
prepir je v vejah
hitijo in gradijo
gnezda se ovijajo okoli vej.

Rad bi naredil kaj neumnega
ali v tej družbi to sploh še lahko?!
Grem lahko na polje
in odvržem s sebe vse kar me veže?
Ali lahko brez ovir družbe
ležim kot rojen na mehki travi
in vabim ptice, da mi pojejo
o moji že davno
ne več lepi postavi?

Tomaž Jevšenak