Zaprem oči in že misli hitijo,

na konec sveta, da te dohitijo.

Tam kjer še angel mi dal je poljub,

tam me omamil ljubezni je strup.

Rekla si, da me ne bo nič bolelo,

a se od višine mi je zavrtelo.

Popeljala si me na vrh sveta,

skupaj nad oblaki sva jadrala.

Daj poljubi me, daj odpelji me,

daj mi vse kar v tebi skriva se.

Hočem še, kot vila ljubi me,

naj zame utripa, tvoje srce.

In če čas nama porezal bo krila,

če na mladost bova kdaj pozabila.

Me spomni takrat, naj spet bo pomlad,

ljubezni dajva brezčasen pečat.

Rok Leš