Kazalca na postajni uri utripata kot svetilnik.
Ustaviš se, opazuješ smeri, pozoren na klic poti.
Zavihaš ovratnik, mežikaje soncu,
ki na dnu horizonta začenja svoj krog.
Sleherno jutro edinstven in nov.
Prisluhneš klicu, vstopiš na vlak.
Podaš se na pot. Ker pot je tvoj dom.
Neznani sopotniki tvoja družina.
V dopustni distanci, vsak dan druga, sveža. Brez slepila.
Kazalca na postajni uri utripata kot svetilnik.
Oddaljujeta se, ko se v mislih vračaš nekam daleč.
Pot je tvoj dom. Vsak dan nov, brez teže zapuščenosti.
Mimoidoči neznanci tvoja družina. Vsak dan drugačna, brez lepila.

Nekje potem pač izstopiš.
Hodiš skozi kraj s poznanim imenom.
Po neznanih ulicah sondiraš njegov utrip.
Korak usmeriš za svežim vonjem trenutka.
Vstopiš v prazen bife. Sedeš k mizi, počakaš,
da točajka ujame tvoj pogled.
Kazalca na stenski uri stojita. Zataknjena v nekoč.
Glasba utripa.
Njen glas vzvalovi, ko na mizo odloži skodelico čaja.
Gospa, ali kaj berete, prijazno vprašaš.
Bolj redko, no, tu pa tam, da.
Veste, napisal sem knjigo. Takšno napeto; o ljubezni, bogu, prevari
v iskanjih, vprašanjih, zablodah s pogumom sestavljen.
Tukaj jo imam. Prodam. S posvetilom.
In dodaš še telefonsko, za vsak slučaj.
Ker zavohaš sveže čuječe uho, začutiš odprto srce.
Dnevi poletni se zapletejo v ples za dva.
Nekaj delita. Nekaj spustita. Nekaj storita, nekaj se zgodi.
Pot se skorajda udomi. Srce pač ne.
Utripa kot preganjava kazalca; v neznano gre.

Prisluškuješ vetru. Vsako jutro vnovič na poti.
Ker pot je tvoj dom; vseskozi prepišen, nikoli zaprt.
Mimoidoči neznanci tvoja družina.
V varni distanci, vsakič drugačna, brez lepila.
Kazalca na stenski uri utripata, ko se oziraš
za novim ušesom, za svežo blazino srca,
kamor bi spet lahko odložil prežvečeno preteklost.
Ki je že zdavnaj izgubila ves okus, vso barvo in teksturo.
A se te drži, kot izpljunjena žvečilka umazanega asfalta.

Kakšen dan pa, na kakšni poti bežno zahlastaš po ljubezni.
Po bližini v prostoru brez kazalcev.
Kjer med premeti glasov in tišine v vzporedje zadiši stara šiša iz tujine.
Vendar tudi v urah, ko sedem morskih konjičkov čarobno zapoje,
ostajaš odsotno zalepljen v trde platnice tiste napete knjige.
Znova zbežiš. V samaritanskem plašču, za klicem poti.
Proč od reke, ki te ne odseva,
niti ne naplavlja krhkosti bližine,
ki sva jo smeje na mostu daritveno splavila.

Kazalca na neki uri tam nekje utripata kot svetilnik.
Občasno se prekrijeta, potlej spet dalje lovita.
Bežiš tja daleč v namišljeno zavetje strohnelih korenin.
Pot je tvoj bežni dom. Mimoidoči tvoja bežna družina.
Ne kličem za teboj. Ostajam. V prostoru brez kazalcev.

Samosvoja kot reka v strugi brez tvojega odseva valovim,
na dnu tolmuna pa mavrično blesti spomin
na prodajalca knjig in zgodbo brez platnic.

fionapanmor