Večer mi stopa v glavo.

Srečna zaobjemam gladkost

nežnost in milino,

tam,

daleč pod drevjem v kraljestvu skovikanja.

Neznano me pomirja.

Tiho je in ne dreza vame

z neumnimi vprašanji.

Mravlje mi lezejo po hrbtu, pa se ne zmenim za to.

Še malo in jih ne bo več.

Ostali bodo le dotiki.

Cvetja.

Trav.

In vonj pokošenega dne.

Silva Langenfus