Čisto tiho sama pri mizi sediš,

žalost v tvojih očeh je, vem, da trpiš.

Toliko reči rad še rekel bi ti,

a ne zmorem, veš, preveč me boli.

Še zadnjič bi rad ti segel v dlan,

še zadnjič s tabo začel bi nov dan,

še zadnjič bi rad te nežno objel,

še zadnjič nocoj te le zase imel.

Z jutrom odidem, vzamem slovo,

morda nikdar več nazaj me ne bo.

Molče govorijo temačne skrbi,

ob solzi grenkobe srce zaihti.

Premnogo vprašanj je kako in zakaj?

Boš zmogla sama skozi pekel in raj?

Bom videl še kdaj te otroške oči?

Kot zvezde na nebu upanje tli …

Objamem te tako brez besed,

poveva si, da se vidiva spet.

Do snidenja nesel bom tvoje ime,

naj novo pot riše na moje srce.

Rok Leš