Tam v daljavi še lučka gori,

v daljavi v hišici onkraj vasi.

Tam fantič mlad sam še bedi,

slike zbledele v rokah drži.

Na njih so spomini, na njih je skrivnost,

na čase preproste, na staršev mladost.

Le hlebec kruha in luč, ki na mizi gori,

dovolj za nasmeh je in srečo otroških oči.

Povejte mam’ca mi, kje bili so doma

dobri ljudje, kjer gnezdila je lastovka.

Povejte mam’ca mi, kako vrnem se v čas,

ko vesel bil je vaš zdaj že zguban obraz.

Sinko moj brez solza težko ti povem,

skromen dom bil je lepši kot pesmi refren.

Topla peč in ljubezen, v očeh drobne želje,

spletale niti so sreče v moje mlado srce.

Vem, mam’ca, enkrat vse v spomine bo šlo, 

takrat mene, ne vas več na svetu ne bo.

A rad bi, da vpraša v mladosti dekle spet moža,

kdo na sliki je dedek, ki tako rad se smehlja.

Povejte oče mi, če še kje so doma,

dobri ljudje, kamor vrača se lastovka.

Povejte oče mi, kako vrnem se v čas,

ko vesel bil je vaš zdaj že zguban obraz.

Rok Leš