Ko sva se prvič srečala,

mi je odletela glava s telesa.

Ostala je sredica,

ostala je odprta dlan,

ostala je blondinka,

ki je v šalah tako neumna,

da položi vso svojo pamet

moškemu v hrambo, v srce.

Prijela sva se za nos

in skočila v tolmun.

Potonila sva globoko,

da so se zbudile rusalke.

Predramile so se

in zlovešče bolščale,

pokrite z zelenjem žalosti,

stkane iz zamolčanih krivic ...

Voda je postajala slana od solza,

splavala sva nad gladino,

zajela zrak in šla proti soncu.

V senci sva šepetala o dvojini.

Moja dlan je bila polna ljubezni,

polna sreče – opoteče!

S poslednjimi močmi

sem našla svojo glavo,

jo nataknila na telo,

da ne bi potonila med rusalke.

Nada