Nikoli nisem bil tradicionalno ambiciozen.

Preprosto me ne privlačijo materialne stvari brez duše.

Ni mi mar za ogromne vile, povsem zadovoljen sem z garosnjero, v kateri je hladilnik napolnjen z živili za dva dni.

In morda mi nekaj manjka pri moškosti, ampak srce mi ne zabrni, ko se mimo pelje pregrešno drag avtomobil, se pa z veseljm obrnem za konjem.

Tudi mogočne jahte me ne ganejo, prav ponosen bi bil z majhnim ribiškim čolničkom, ki bi me namesto v marine velemest zapeljal na skrite kotičke, znane le meni.

In zakaj bi hrepenel po plastičnih "lepoticah", ki ne znajo sestaviti dveh stavkov,

če pa se zbujam s tabo, pegasta moja in že zjutraj lahko z besedami potoneva v še večje globine od tistih, nad katerimi se maje mali čolniček.

Ne potrebujem potovanj v Ameriko, Dubaj in Maldive,

da bi lahko v snobovskih restavracijah jedel miniaturne jedi.

Vznemerljivejše se je sprehajati čez knjige, glasbo in pesmi ter zraven vase vleči špagete.

Želje po slavi prav tako nimam,

raje bi videl, 

da me svet pozabi.

Ne, res nisem ambiciozen.

Po drugi strani pa,

kaj je bolj ambicioznega,

če si v današnjih časih za cilj postaviš malo notranjega miru?

Črni Kos