
Sedim in ga pulim.
Vaja potrpežljivosti.
Vleči moram previdno,
da ne pretrgam tankih korenin rožic
s svetlo modrimi cvetovi,
ki poganjajo tik ob jagodi.
Očitno jim je dolgčas
in pokličejo še prijatelja:
Hej, pridi, tukaj je res fletno!
Njegove korenine so dolge in močne
in listi so podobni jagodnim,
tako da moram imeti oči ves čas na pecljih.
Priteče otrok.
Zakaj sediš?
Ker težko čepim.
Zakaj težko čepiš?
Ker sem stara.
A boš kmalu umrla?
Ne vem.
Jaz pa ne bom umrl! In mama tudi ne!
Vsi enkrat umremo.
Lažeš, midva ne bova - mi je obljubila!
Buljim v zemljo.
Ti nič ne veš!
Zožim se na puljenje.
Nimaš prav! mi zavpije na ušesa.
Grem po mamo, boš videla!
Malo dvignem pogled -
če se pogovarjaš sam s sabo ...
Enoličnost se da pretentati na več načinov, pozdrave obema Nada
Prehod iz plevela v otroški svet zveni tako resnično in prepričljivo.
Lp Caki
Puljenje za življenje ... Kaj pa izpuli smrt ...?
Čestitke za originalen pristop v misli!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!