
Čisto majhna roža,
kuka izpod trave.
Vetrič jo rad boža,
ko gre čez planjave.
Jaz jo občudujem,
vedno ko grem mimo,
zanjo pesem snujem,
včasih kratko rimo.
Slutim, da v tej roži,
so njegove oči.
Čutim jih na koži,
grejejo mi kri.
Za ritem te prijetne rimane pesmi bi bilo boljše:
so njegove so oči.
Milan Ž. - Jošt Š.
Ker mi je Simon Jenko, poet Sorškega polja, s svojo poezijo zelo blizu; in ker me ta tvoja prijetna, rimana pesem, v precejšnji meri spomni na njegove pesmi, si ne morem kaj očitati s svojo iskreno pohvalo. Se pa strinjam z urednikom, da zamenjaš vrstni red, kot ti je predlagal. Lepo se da čutiti razliko ob glasnem branju pesmi. Skratka, Katarina, zelo mi je všeč ta tvoja, čeprav nekoliko preprosta, a vendarle pomenljiva, iz srca izpeta pesem. Čudi me, da je bralci niso bolje ocenili.
Z lepim pozdravom,
Sašo
Katarina, tudi mene je tvoja Majhna roža nagovorila. Z upoštevanjem urednikovega nasveta pa bi bila pesem še lepša, zato ne odlašaj s popravkom. Na nove rimane pesmi ti kličem z lepim pozdravom.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!