
Moje besede so moje.
Ne nove, ne posebne,
a edine, ki jih imam.
Pustim jih, da odidejo.
Razgubijo se v vetru,
ujame jih, kdor hoče.
V vsaki ostane del mene,
edinstven odtis nečesa,
kar je večje od mene.
Slačim stare plasti,
dokler ne ostane le tisto,
kar je vredno zadržati.
Čestitke k eksistencialno poetološki pesmi, v kateri se zlahka najdemo ... lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!