Sem kot ruševine jutranje zvezde,
razpršena po obzorju,
vsak fragment je misel, refleksija,
šepet svetlobe
ujet v zori,
kamor se noč umakne,
in svet začne dihati.

Vstanem v tišini,
zrak je svež od upanja,
zemlja se prebuja iz spanja,
mehke sence, ki se raztezajo,
drznejo si objeti sonce.
V tej nežni svetlobi,
najdem se,
vsak delček misli se lesketa
z obljubo dneva.

Da se nekako združim,
tkati te kose
v tapiserijo sanj,
kjer domišljija prosto potuje,
kjer se vsaka ideja iskri
kot z roso poljubljena trava,
ples na robu možnosti.
Zbiram raztreseni zvezdni prah,
ki jih žene želja po ustvarjanju,
oblikovati te fragmente
v konstelacijo smisla.

Sem dih jutra,
pesem ptic,
ki mrmrajo skrivnosti noči.
Jaz sem luč, ki se razbije
ob tišini,
risanje skritih barv,
obujanje zaspanih odtenkov bivanja,
vsak trenutek je poteza čopiča
na platnu časa.

Naj tečejo moje misli,
neomejeno in divje,
skozi doline čudes,
čez vrhove možnosti,
kjer je pokrajina neoznačena,
in duh se lahko dvigne
kot jadra orel
na vetru sprememb.
V tem brezmejnem prostranstvu,
Postanem avtor svojega potovanja,
arhitekt sanj, ki jih še nisem uresničil.

Z vsakim korakom naprej,
Svoje bistvo raztrosim kot semena,
negovana s toploto sonca,
ko se ukoreninijo v rodovitni prsti
odprtih src in tavajočih umov.
Sem simfonija svetlobe,
vsaka nota utrip obstoja,
harmonija, ki odmeva
z mislimi mnogih.

In ko sonce visoko vzide,
in jutranja zvezda zatemni,
Te trenutke bom nosil v sebi,
tapiserija, stkana iz ostankov
sanj in strahov,
upanja in želje,
bleščeče kot dragoceni dragulji,
čakajoč na novo odkritje.
Torej tukaj stojim,
kot ruševine jutranje zvezde,
pripravljena sprejeti dan,
z mislimi, ki prosto tavajo,
raziskovanje neskončnega platna
kaj pomeni biti.

Tomaž Jevšenak