Ko v spreletu volk podi se skozi goste,
gozdove temne polne senc,
na poti svoji se ne ustavlja,
le kam ga vodi pot?
Skoz nemirno reko se zažene
in nič za vodo mu ni mar,
ne pomisli, da bi se ustavil in prisluhnil,
kaj reka ta, ki teče, govori...
Govori reka, le govori,
ti, ki veš vse, se ne ustavljaš...
Govori mi, govori, vse to,
kar moral sam že vedet bi...
V divjem teku, da se izogne,
vsem tem, kar ni, in je,
hiti kot, da gre za življenje...
Kaj neki išče...koga le?
Na poti se pridruži veter,
z žvižgom mu v ušesa govori,
prisluhni mi, prisluhni, ne teci,
glej, ti nekaj govorim...
Govori, veter, le govori,
ti, ki veš vse, se ne ustavljaš...
Govori mi, govori, vse to,
kar moral sam že vedet bi...
V divjem teku, da se izogne, temu egu,
ki ni, ko je in je, ko ni, in je, ko je...
hiti kot, da gre za življenje...
Divji tek navzgor, na vrh meglene gore,
še zadnji skok in...stopil je na Skalo Sveta...
Spodaj, daleč reka, ki nikdar se ne ustavi,
in veter, ki ima dostop povsod...
so modrosti njune skozi dolgo pot sprejete,
magično je sporočilo jasno...
Stoječ na svoji Skali Sveta dvigne glavo...
in zatuli v noč, ko kliče svoje sebe...

Mark Ardent