Nekoč se je zdelo tako samoumevno,

da v ritmu narave, nam teklo je delo.

Pomladi orali smo njivice svoje,

jih posadili, za družine, vse svoje.

Obrezovali in cepili smo sadno drevje,

da čim lepše plodove, bi rodilo vejevje.

Lepo poskrbeli smo za čebele,

da bi letino dobro kmetije imele.

Vsi travniki naši so bili pokošeni, 

njive, vrtovi, skrbnó urejeni ...

Živina, drobnica, povsod se je pasla,

pokrajína se naša, nikjer ni zarasla.

Zemlja obdelana je bila vsepovsod,

pod budnim očesom, dozorel je vsak plod.

Se človek sodobni še kdaj vpraša,

kako preživel bo, kaj mu zemlja prinaša?

Nekoč samoumevno, že dolgo ni več,

se na kmeta pritiska, kot da bil bi odveč.

tolminka