Pridivjali temni so oblaki,

med nevihto stal sem tam,

tam, kjer včasih rasli rdeči so maki,

klical sem, da hočem stran.

a zvezda na nebu ena sama

v temni noči mi je kazala pot,

bila ti moja rosa si, omama

zaradi tebe bos sem šel od tod.

Tekla sva po poljanah, kjer potok bister žubori,

veter pa je ugašal najin plamen je res že čas, da dogori?

Zdaj vsak na svojem bregu reke, iščeva ta skriti most.

Po trhlih deskah tja čez njega vleče moja me norost.

Čuval bom ta mali plamen,

pred dežjem z roko ga skril,

naložil nanj suhega bom dračja,

in po dežju, mavrico ti ulovil.

Ti pa le odpri, svoje preutrujene oči,

ne dovoli da vihar življenja te posrka vase,

predobro veš kako sol na rani zaskeli,

kadar najinega sveta več ni!

Rok Leš