Dobra duša ne zmore iz svoje kože,

kadar mraz je ponuja ti bele rože.

Ko vse naokoli je mračno in temno,

s polarnim sijem razsvetli ti nebo.

Dobra duša ne zmore iz svoje kože,

zaradi nje lahko svet gledaš iz najlepše lože.

Sama pa bo skromno v ozadju stala,

ob vsakem vetru se bo zate bala.

Dobra duša ni takšna, ker sama bi tako želela.

Lažje bi ji bilo živeti, če dobrote te ne bi imela.

Če ne bi za vse se vedno razdala,

bi morda bogastva kaj več poznala?

Vrni zato dobroto ji kdaj,

brez vprašanj kako in zakaj.

S solzami v očeh se ti bo nasmejala,

če le drobec svoje ljubezni ji boš dala.

Rok Leš