Kdo je ta, ki okove mi natika?

Na črni cesti nesramno me spotika.

Ulovi v kletko moje divje misli,

riše dneve, ki vse bolj in bolj so kisli.

V moji glavi je krvavo vojno stanje!

Rdeči, modri - vsak dan noro klanje.

Kriči, smrdi ta obup mi in prepir,

soldat umiri prosim, razkol in nemir.

Kdo soldat trdoživ je tapravi, 

ki vsemu po robu se postavi?

Sive, težke okove rad prereže,

v morju odstrani vse pasti in mreže.

“Na svobodo, marš!” si zakličem,

Sporazum nov spet podpišem.

Ga ni na svetu tem, ki pravico bi mi vzel,

da hvalnice življenju jaz ne bi pel.

Zasačim na delu tega prokurista,

mu pokažem kje k izhodu vodi pista.

Krila zmage si nazaj privežem,

in k svobodi jo čez polje urežem.

Rok Leš