
bolečina dreves molči v grčah
ne izkričijo je
kot globoko morje s hrumečimi valovi
ki se razpršijo
v scefrane tišine
in stisne pticam kljune
a neizpeto kljuva
usoda vsake eksistence. kot kapljice, ki se razpršijo, ko slap udari iz skale in zagledajo brezno pod seboj.
zato vedno pravim, da moderni človek, samo v uvidu v totaliteto življenja, lahko upa na mir, umititev.
kar je po izvoru milostno, milost, je v njem samem, toda usmerjen je drugam. vsled tega krik.
če je to krik narave, kot pravijo in ne človeka, mislim, da si dobro povzela.
ali pa je sploh raztrganje in ločitev od forme človek, na katero smo tako navezani, ta bolečina.
vendar ne mislim tako. kdor je spoznal sebe je spoznal vsa bitja.
zdi se mi, da si tokrat celo bolje opisala naravo, ko si za izhodišče vzela artefakt iz kulture, kot pa takrat, ko izhajaš iz narave same.
umetnost, vendar je izraz narave, izraz življenja, krik.
lp
Močno sugestivna pesem z ekspresijo (Krika) stopnjevano do utišanih ptic, v katerih kljuva neizrečena bolečina! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Najlepša hvala vsem,
ko neslišno kričimo in svet gre po svoje ...
lpi
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!